Po mnenju znanstvenikov je vzroke za dolgoživost mogoče najti tudi v prehrani, skupnosti, ki skrbi za starejše, telesni aktivnosti in duhovnosti prebivalcev. Gotovo bi to lahko rekli tudi za Pepco Rebselj, ki je 8. decembra praznovala 100. rojstni dan in se je tako pridružila častitljivem ducatu Posavcev, ki imajo tromestno število let.
Pepca se je rodila v Ostrogu pri Šentjerneju leta 1923. V Turkovi družini je bilo devet otrok in pogosto je rada obujala spomine na preprosto in skromno življenje, ko so morali veliko delati, a je vseeno ostalo časa tudi za petje in ples. V osnovno šolo je hodila v Šentjernej, kasneje, med drugo svetovno vojno, je opravila tudi gospodinjski tečaj, ki so ga imeli v farovžu. Poleg vseh veščin, ki so se jih takrat naučila dekleta, povedo njeni domači, da ima Pepca še vedno zelo lep rokopis. Ko se je vojna končala, je služila kot gospodinja pri družini Urankar. Gospod Urankar je bil vodja gozdarskih območij na Bledu in kasneje v Brežicah in z njimi se je selila tudi Pepca. Ko se je družina odselila na Koroško, se jim ni več pridružila, saj se je zagledala v Matijo Rebselja, s katerim sta se leta 1950 poročila, a so z družino Urankar ostali povezani vse življenje. Mlada Rebseljeva družina je najprej stanovala v najeti hiši v Matijevi rojstni vasi Šentjakob, kmalu pa sta kupila hišo na Dolnji Prekopi. Tam so se jima rodili štirje sinovi: Ivan, Jože, Stane in Bojan, ki je umrl kmalu po porodu. Ker je bil mož zaposlen na Gozdnem gospodarstvu, je skrb za otroke, dom in kmetijo ostala na Pepci. Njeni domači znajo povedati, da je bila vedno skrbna gospodinja, ki je imela »komando« nad vsem. Kljub mnogim obveznostim pa je s še štirimi prijateljicami iz vasi: Marijo Goltez, Micko Cvelbar, Kirnovo Ančko in Žabkarjevo Micko vsako leto hodila na morje, sprva v kampe nekdanjega podjetja IMV v Pakoštane in Privlako, kasneje z društvom upokojencev v Izolo.
Življenje Pepci ni prizanašalo, vedno pa se je znala veseliti in biti hvaležna za drobne radosti, ki jih je doživljala. Danes sta živa še dva sinova, ima 2 vnukinji in 4 pravnuke, s katerimi si je zelo blizu. Leta 1995 je mož Matija umrl. Praznino, ki je ostala za njim, ji je polnila skrb za kar dve gospodinjstvi, veselje in ponos, ob odraščanju vnukinj, ki sta si ustvarili svoje družine in dobrososedska kofetkanja z Jorgatovo Betko. Nikoli pa ni mogla preboleti praznine, ko je umrl sin Ivan. Domači so čutili, kako ji bolečina, da je odšel njen otrok pred njo, jemlje življenjske moči.
V zadnjih letih, ko težje potuje, ji je bilo dragoceno, da je lahko šla vsako nedeljo k maši, veliko ji pomeni tudi molitev, sploh zadnje čase, ko je bila bolj krhka, pravi sin, je znala cele ure presedeti v kuhinji in glasno moliti. Pepca že vse življenje zelo rada in lepo poje, kar bo ostalo ganljivo in lepo zapisano tudi v spominu vseh, ki so letošnjega junija prišli na koncert Pa zapojmo eno po prekopško, ko je poleg iskrivih in nostalgičnih spominov, s katerimi nas je vrnila v stare čase, sama zapela tudi pesem Zabučale gore.
Vedno skromni in optimistični mami Pepci so konec septembra začele pohajati moči in velik del jeseni je preživela v bolnišnici. Sin Stane pove, da mu je dva dni preden je odšla v bolnišnico, še pomagala trgati fižol. Stoti rojstni dan, ki se ga je veselila, je tako dočakala v bolnišnici, kjer še vedno, ko je pri močeh, zapoje s svojim milim glasom in se, ko jo pridejo obiskat domači, v spominih vrača v mlada leta, med njej drage ljudi in za vse prosi v svojih neskončnih molitvah. Za rojstni dan si ni zaželela torte, vnukinji Katji je naročila, naj ji prinese domačega kruha.
Mnogo ljudi, cela Prekopa in Kostanjevica, bi želelo nazdraviti in zapeti z Rebseljevo teto ob visokem jubileju, ki ga v teh krajih ni bilo že dolgo. Tako ji pošiljajo le dobre želje, v upanju da si opomore in se bodo skupaj veselili, ko bodo dnevi daljši in toplejši.
